SRČNA NOVICA: »PUSTIL ME JE BREZ BESED« — NEVERJETNA GESTA SLOVENSKEGA KOLESARSKEGA ZVEZDNIKA TADEJA POGAČARJA DO NJEGOVE 89-LETNE SOSEDE Z LEVKEMIJO JE OMEHČALA SRCA PO VSEM SVETU
Avtor: Sports Tribune Global — 22. oktober 2025
V svetu, kjer športne naslove pogosto zaznamujejo ostre rivalitete, finančni škandali in rekordni dosežki, je iz Slovenije prišla ganljiva človeška zgodba — zgodba, ki presega šport in nas opominja na moč sočutja, ponižnosti in prijaznosti.
V središču zgodbe sta Tadej Pogačar, dvakratni zmagovalec dirke Tour de France in eden najbolj priljubljenih športnikov na svetu, ter njegova 89-letna soseda Norma Cook, predana oboževalka, ki spremlja njegovo kariero že od njegovih prvih profesionalnih korakov. Kar se je začelo kot preprosto sosedstvo, se je razvilo v eno najbolj ganljivih dejanj človečnosti, kar jih je šport kdaj videl.
Pismo, ki je spremenilo vse
Po poročanju lokalnih medijev iz Komende, mirne slovenske vasi, kjer je Pogačar odraščal in kjer še vedno živi, je Norma Cook — starejša gospa, znana po svoji vedrini in neomajni podpori lokalnim športnikom — letos spomladi pristala v bolnišnici, potem ko se ji je zdravje močno poslabšalo.
Zdravniki so ji diagnosticirali levkemijo, obliko raka krvi, ki je močno oslabila njen imunski sistem in zahtevala stalno zdravstveno oskrbo. Ker v bližini ni imela več družine, njeni najbližji prijatelji pa so bili že v domovih za ostarele, je bil Normin položaj negotov.
V trenutku obupa, a tudi upanja, je napisala ganljivo pismo svojemu mlademu sosedu — prav Pogačarju.
»Dragi Tadej,« je zapisala v zdaj že slavnem pismu, »vem, da si zelo zaposlen mladenič, a vedno mi pomahaš, ko se pelješ mimo. Opazovala sem te, kako rasteš v svetovnega prvaka, in vedno sem ponosna, ko povem, da živiš poleg mene. Zdravniki pravijo, da ne smem več živeti sama. Če bi kdaj potreboval staro gospo, ki ti navija, bi bila počaščena, da bi si delila dom s tabo.«
Pismo, napisano z negotovo roko in okrašeno z majhno risbo kolesa, je doseglo Pogačarja prek skupnega soseda, ki ga je osebno dostavil. Nihče ni pričakoval odgovora — Tadej je bil ravno sredi napornih priprav na novo sezono in številnih sponzorskih obveznosti.
Toda to, kar je sledilo, je šokiralo ne le vas, temveč celoten športni svet.
Neverjeten Pogačarjev odziv
Po navedbah virov blizu Pogačarja je bil kolesar, ko je prebral pismo, močno ganjen. Prijatelji so povedali, da se je Norme spomnil kot »tiste prijazne gospe, ki je vedno imela cvetje ob ograji in je ploskala, ko sem šel mimo s kolesom«.
Namesto da bi poslal voščilnico ali sporočilo podpore, se je odločil narediti nekaj izjemnega.
Že naslednji dan je obiskal Normo v bolnišnici — s šopkom belih vrtnic, rož, ki jih je nekoč sama gojila. Priče so opisale trenutek kot »izjemno čustven«, saj je Norma zajokala, ko je Pogačar vstopil v sobo.
Potem pa je izrekel besede, ki jih nihče ni pričakoval:
»Ne bo ti treba več skrbeti, da boš sama,« je dejal. »Vsa ta leta si navijala zame — zdaj je moj čas, da navijam zate.«
V nekaj tednih so uredili, da se Norma preseli v posebej prilagojeno gostinsko hišico poleg Pogačarjevega doma. Kolesar je najel ekipo negovalk in medicinskega osebja, ki skrbijo zanjo 24 ur na dan — vse na lastne stroške.
Ko so ga novinarji vprašali o tej odločitvi, je Pogačar odgovoril:
»Norma je del mojega življenja že dlje, kot ljudje mislijo. Vedno je verjela vame — še preden sem karkoli osvojil. Samo želel sem ji vrniti prijaznost. To ni dobrodelnost — to je družina.«
»Pustil me je brez besed,« pravi Norma
Ko so novinarji obiskali Normo po okrevanju, je bila vidno ganjena. Glas se ji je tresel, ko je opisovala trenutek, ko je Tadej prišel v bolnišnico.
»Nisem mogla verjeti svojim očem,« je dejala. »Pred mano je stal mladenič, znan po vsem svetu, s šopkom cvetja samo zame. Ko mi je rekel, da bo skrbel zame, sem jokala tako močno, da nisem mogla govoriti. Pustil me je brez besed.«
Zdaj, ko živi udobno blizu njegovega doma, Norma preživlja dneve ob gledanju kolesarskih dirk, negi svojega majhnega vrta in pogovorih s Tadejem, kadar ta ni na treningu ali potovanju.
»Skoraj vsako jutro me pride pogledat, preden gre na vožnjo,« pravi. »Včasih mi prinese pecivo, drugič pa samo sediva in klepetava. Jaz mu pripovedujem stare zgodbe iz vasi, on pa mi govori o Franciji, Španiji in vseh krajih, kjer je bil. Je kot vnuk, ki ga nikoli nisem imela.«
Svet reagira
Ko je zgodba prišla v javnost, so družbena omrežja po vsej Evropi in svetu preplavila sporočila občudovanja.
Kolesarski navdušenci so preplavili njegove profile na Instagramu in X (nekdanjem Twitterju) s tisoči komentarjev, ki so slavili njegovo ponižnost in dobroto.
Eden od uporabnikov je zapisal:
»Prvaki nastajajo na cesti, a junaki doma. Tadej Pogačar je dokazal, da je oboje.«
Drugi pa dodal:
»Pozabite na rumeno majico — to je največja zmaga njegove kariere.«
Tudi njegovi tekmeci so mu javno izrazili spoštovanje. Jonas Vingegaard, njegov dolgoletni rival, je komentiral:
»To kaže, kdo Tadej resnično je — prvak v vsakem pomenu besede.«
Globlja sporočilnost
Zgodba nosi sporočilo, ki presega šport. Gre za opomnik, da sočutje, spoštovanje in človečnost še vedno štejejo.
V času, ko šport pogosto spremljata ego in pretiravanje, je Pogačarjev zgled dokaz, da slava ne pomeni izgube empatije. Njegova odločitev, da osebno poskrbi za svojo sosedo, je bila prepoznana kot izjemen primer, kako lahko športniki svojo uspešnost uporabijo za resnično spremembo.
Sociologinja dr. Maja Novak z Univerze v Ljubljani je dejala:
»Ni samo napisal čeka — odprl je svoje srce in svoj dom. To je močno sporočilo današnjega sveta.«
Prijateljstvo, ki presega generacije
Več mesecev po selitvi se je Normino zdravje stabiliziralo. Čeprav še vedno potrebuje zdravniški nadzor, zdravniki pravijo, da se je njeno počutje izjemno izboljšalo.
»Več se smeji, bolje jeje in ima razlog za boj,« je povedala ena od medicinskih sester. »Tadejevi obiski ji dajejo veselje — in upanje.«
Tudi za Pogačarja je izkušnja pustila globok vtis.
»Kolesarjenje mi daje namen,« je dejal v nedavnem intervjuju, »a ljudje, kot je Norma, mi dajejo perspektivo. Opominjajo me, da uspeh ni v pokalih, temveč v tem, koliko svetlobe prineseš v življenje nekoga drugega.«
Zapuščina, ki presega cesto
Ko zgodbo delijo mediji po svetu, so oboževalci začeli njuno vez poimenovati »Vožnja sočutja« — metaforo za pot, ki jo ne merimo v kilometrih ali medaljah, ampak v ljubezni in človečnosti.
V majhni slovenski vasi, kjer se zvok kolesarskih gum meša s petjem ptic, sta starejša gospa in mladi prvak ustvarila nekaj redkega — zgodbo, ki presega šport in nas opominja, da je prijaznost največja zmaga od vseh.
In kot je rekla Norma sama:
»Morda ne bom dočakala, da bi ga še enkrat videla zmagati na Tour de France,« se je nasmehnila, »a zame je že osvojil tisto pravo dirko — dirko srca.«
