Neustavljiva moč: Tadej Pogačar dominira na Il Lombardii 2025 z osupljivim solo napadom pri povprečni moči 390 vatov
Avtor: Cycling World News | 11. oktober 2025
Izvedba za zgodovino
Tadej Pogačar je to storil znova. Slovenski superzvezdnik, že eden najbolj odlikovanih kolesarjev svoje generacije, je svoji karieri dodal še en osupljiv podvig — z izjemno zmago na Il Lombardii 2025. Z dih jemajočim solo napadom dolgim 37 kilometrov je vodja ekipe UAE Team Emirates dosegal povprečno moč kar 390 vatov in si zagotovil zmago z 1 minuto in 48 sekundami prednosti — razlika, ki je presenetila celo njegove najhujše tekmece.
Il Lombardia, pogosto imenovana “dirka padajočega listja”, je ena izmed petih kolesarskih spomenikov — zahtevna jesenska klasika, ki preizkuša najboljše plezalce in taktike v pelotonu. A leta 2025 je postala predstava enega samega človeka. Pogačar ni le zmagal; popolnoma je razbil konkurenco s kombinacijo moči, inteligence in nepopustljive volje, kar je znova dokazalo, zakaj ga mnogi štejejo med največje kolesarje sodobne dobe.
Ozadje: Dirka, prežeta z zgodovino
Letošnja Il Lombardia je že od štarta obetala ognjemet. Zahtevna 247-kilometrska trasa od Coma do Bergama, z legendarnimi vzponi Madonna del Ghisallo, Civiglio in brutalnim San Fermo della Battaglia, ni bila namenjena šibkim srcem.
V pelotonu je bil sam kolesarski elitni vrh — od Remca Evenepoela do Primoža Rogliča, od Egana Bernala do Toma Pidcocka — vsi pripravljeni izzvati aktualnega svetovnega prvaka Tadeja Pogačarja, ki je nosil svojo ikonično mavrično majico po osvojitvi svetovnega prvenstva v letu 2025.
Toda že zgodaj se je pokazalo, da se z njegovim tempom in močjo ne bo mogel nihče kosati. Pogačar je deloval mirno, zbrano in neverjetno močno — kot da bi točno vedel, kdaj bo udaril.
Napad: 37 kilometrov popolnosti
Odločilni trenutek je prišel 37 kilometrov pred ciljem. Na predzadnjem vzponu, ob vse glasnejšem navijanju ob cesti, je Pogačar napadel — eksplozivno, a nadzorovano pospešil in takoj razbil skupino favoritov. Evenepoel je poskušal slediti, a je kmalu omagal in zmajal z glavo, ko je razlika začela hitro naraščati.
Od tistega trenutka je bil to dvoboj med Pogačarjem in časom — oziroma, med Pogačarjem in fiziko. Na zadnjih 37 kilometrih je vzdrževal povprečno moč 390 vatov, kar je številka, ki pove več kot tisoč besed. Za večino profesionalcev bi bil to maksimum v šprintu. Za Pogačarja pa je bil to nadzorovan napad.
Njegov ritem je bil stabilen, položaj na kolesu aerodinamičen, osredotočenost pa popolna. Vsak obrat pedala je bil izraz volje prvaka, ki natančno ve, kaj dela — in kako zelo trpi vsak tekmec za njim.
Zaključek: Slava v Bergamu
Ko se je Pogačar spuščal proti Bergamu, so se vzkliki navijačev spremenili v simfonijo občudovanja. Ciljno črto je prečkal sam, z dvignjenimi rokami, njegov obraz pa je izražal mešanico izčrpanosti in čistega zmagoslavja. Mavrične proge njegove svetovne majice so se bleščale pod jesenskim soncem — simbol njegove premoči na vseh terenih in v vseh sezonah.
Zadaj je zasledovalna skupina v cilj prišla skoraj dve minuti kasneje, izmučena in poražena. Evenepoel, Roglič in ostali so mu lahko le čestitali, ko je Pogačar proslavljal še eno monumentalno zmago. To je bila že njegova četrta zmaga na Il Lombardii, s čimer je še poglobil rekord in potrdil svoj naslov pravega “kralja padajočega listja.”
Moč, ki jemlje dih
Analitiki in navdušenci so takoj začeli razčlenjevati njegove podatke — in bili osupli. Povprečna moč 390 vatov na razgibanem terenu je dosežek, ki mu skoraj nihče ne more parirati. Glede na njegovo težo približno 66 kilogramov to pomeni osupljivih 5,9 W/kg skoraj eno uro.
Za primerjavo:
- Amaterski kolesar bi 250 vatov zdržal 20 minut.
- Profesionalni pomočnik bi 330 vatov držal 30 minut.
- Pogačar pa 390 vatov skoraj eno uro — po 200 kilometrih dirkanja!
Ta podatek ni le fizični dosežek — je dokaz popolnega obvladovanja ritma, prehrane, fokusa in tehnike. Njegova sposobnost, da ohranja moč na vzponih, skozi ovinke in spuste, brez izgube koncentracije, je tisto, kar ga postavlja nad vse druge.
Miselnost prvaka
Po dirki je Pogačar ostal skromen, a ponosen:
»Danes sem se počutil odlično,« je dejal s svojim značilnim nasmehom. »Vedel sem, da mi vzponi ustrezajo, in ko sem napadel, sem šel na polno. Vedno je nekaj posebnega zmagati na Il Lombardii, a to storiti v mavrični majici — to je nepozabno.«
Zmago je posvetil svojim ekipnim kolegom, ki so nadzorovali peloton in ga odlično postavili v položaj za napad.
»To je ekipna zmaga,« je dodal. »Fantje so verjeli vame in hotel sem jim to povrniti.«
Čeprav ostaja skromen, pa v kolesarskem svetu vsi vedo — to je bila predstava, kakršno kažejo le legende.
Reakcije iz kolesarskega sveta
Odzivi so bili takojšnji in enotni. Nekdanji profesionalci, komentatorji in navijači so Pogačarjev nastop razglasili za enega najveličastnejših solo napadov v sodobni zgodovini kolesarstva.
Analitik Dan Lloyd je zapisal:
»390 vatov 37 kilometrov po 200+ kilometrih? To ni človeška moč. Pogačar spreminja meje mogočega.«
Njegov večni tekmec Evenepoel pa je športno priznal poraz:
»Ko Tadej napade, veš, da je konec. Poskušal sem slediti, a danes je bil enostavno na drugi ravni.«
Zapisi v zgodovino Il Lombardie
S to zmago je Pogačar spisal novo poglavje zgodovine. Postal je prvi kolesar, ki je zmagal Il Lombardio štirikrat zapored, s čimer je prehitel velikane, kot sta Fausto Coppi in Sean Kelly. Pri komaj 27 letih ima že večkratne zmage na Tour de France, spomenike in svetovna prvenstva — dosežke, o katerih večina le sanja.
Kar ga dela še bolj izjemnega, pa je njegova stalnost. Ne glede na to, ali gre za spomladanske klasike, gorske etape ali dolge solo napade — Pogačar je vedno na vrhu. Njegova strast, nasmeh in pogum so ga spremenili v globalno ikono — ne le slovenskega junaka, temveč svetovnega fenomena.
Kaj sledi za Pogačarja?
Ko se sezona bliža koncu, se že porajajo vprašanja: ali bo prihodnje leto lovil zgodovinski tretji Tour de France–Giro dvojček? Ali bo še naprej prevladoval na spomenikih? Eno je gotovo — kjerkoli bo nastopil, bo spektakel.
Navijači po vsem svetu občudujejo ne le njegove številke, temveč njegovo človečnost. Kljub nadvladi ostaja dostopen, nasmejan in skromen — redka kombinacija ubijalskega instinkta in prijaznega duha.
Zaključek: Legenda v gibanju
Dirka Il Lombardia 2025 bo zapisana kot še en biser v karieri Tadeja Pogačarja. 37-kilometrski solo napad s povprečno močjo 390 vatov ni le statistika — je izjava. Je dokaz talenta, discipline in ljubezni do kolesarstva.
Ko je množica v Bergamu vzklikala njegovo ime, je postalo jasno:
Tadej Pogačar ne zmaguje le dirk — na novo definira, kaj pomeni biti velik v modernem kolesarstvu.
