Tadej Pogačar znova piše zgodovino: Slovenski fenomen s tretjim zaporednim naslovom svetovnega prvaka.
Avtor: Kolesarski uredniški odbor | 5. oktober 2025
“Zdaj ne moram več preurejati svoje garderobe”: Pogačarjev skromen, a zgodovinski triumf
V zlati jesenski svetlobi severne Španije, ob cestah, kjer so tisoči navijačev vzklikali njegovo ime, je Tadej Pogačar prečkal ciljno črto svetovnega prvenstva UCI v cestnem kolesarstvu 2025 z izrazom neverjetja in sreče — popolnim povzetkom njegove kariere: nepopustljiv, eleganten in zgodovinski.
Ko ga je novinar nekaj trenutkov pozneje vprašal, kako se počuti ob tem, da bo znova nosil mavrično majico, se je nasmehnil in šaljivo odgovoril:
“Zdaj ne moram več preurejati svoje garderobe — mislim, da bom to majico kar za stalno razstavil.”
Svet se je zasmejal, zaploskal in občudoval. Mladi Slovenec je znova dosegel nekaj, kar je v zgodovini uspelo le redkim športnikom: drugič zapored je ubranil naslov svetovnega prvaka, s čimer je postal prvi kolesar po več kot pol stoletja, ki je osvojil tri zaporedne mavrične majice.
Dirka, zapisana v zvezdah
Svetovno prvenstvo 2025, ki je potekalo na zahtevni trasi skozi Baskijo, je obetalo taktično bitko med najboljšimi — Remco Evenepoel, Jonas Vingegaard, Primož Roglič in Mathieu van der Poel so bili vsi med glavnimi favoriti.
A že na prvem vzponu je postalo jasno, da je Tadej Pogačar prišel ne le tekmovat, temveč zmagati. Glavnina se je hitro razbila, močni bočni vetrovi in tehnični spusti pa so kaznovali tudi najboljše.
Medtem ko je Evenepoel večkrat poskušal z napadi in je Van der Poel pokazal svojo značilno agresivnost na tlakovanih odsekih, je Pogačar s svojo popolno časovno presojo in izjemno mentalno zbranostjo ohranjal nadzor. Sedemnajst kilometrov pred ciljem je sprožil odločen napad na vzponu Alto de Arrate in ustvaril razliko, ki je nihče ni mogel zapreti.
“Videl sem njegov napad, a nisem mogel ničesar,” je po dirki dejal Vingegaard. “Ko se Pogačar odloči, da gre, je to kot nevihta — ne moreš je ustaviti, lahko le preživiš.”
Tri kilometre pred ciljem je bilo množici jasno, da je priča zgodovini. Pogačarjev lahkoten ritem, neomajna odločnost in miren izraz so govorili sami zase: mavrična majica ostaja v Sloveniji.
Teža — in čar — doslednosti
Tisto, kar Pogačarja loči od tekmecev, ni zgolj talent, temveč neverjetna konstantnost. V zadnjih treh sezonah je povsem na novo definiral, kaj pomeni biti vsestranski kolesar.
Od tlakovcev Flandrije do vrhov Alp, od zahtevnih kronometrov do brutalnih svetovnih prvenstev — Pogačar je dokazal, da je zmagovalec na vsakem terenu.
Kljub vsemu pa za njegovo prevlado stoji ponižnost, zaradi katere ga imajo ljudje po svetu radi. Njegova šala o garderobi razkriva lahkotnost duha, ki osvaja srca navijačev.
Na tiskovni konferenci po zmagi je dodal:
“Vsako leto si rečem: mogoče je zdaj čas, da zmaga nekdo drug. A ko začutim moč v nogah, ko vidim navijače, ko pomislim na svojo ekipo — dam vse od sebe. Morda mi zmanjka prostora za majice, a nikoli mi ne bo zmanjkalo motivacije.”
Senca rivalstva
Seveda nobeno prvenstvo ne mine brez napetosti in rivalstva. Belgijski kolesar Remco Evenepoel, ki je končal na tretjem mestu za Jonasom Vingegaardom, je po dirki namignil, da je Pogačarjeva prevlada “skoraj nenaravna”.
Toda dvome so hitro preglasile pohvale njegovih tekmecev in kolesarskih legend. Eddy Merckx, ki ga mnogi še vedno štejejo za največjega vseh časov, je za L’Équipe povedal:
“Ko gledam Pogačarja, vidim isto lakoto, kot sem jo imel jaz. Vodi ga inteligenca, pogum in spoštovanje do športa. Zato zmaguje.”
Za Pogačarja je rivalstvo vedno pomenilo gorivo, ne trenje. “Remca spoštujem, Jonasa spoštujem — zaradi njiju sem boljši. Ko me ne bosta več izzivala, bom nehal napredovati,” je dejal.
Slovenski ponos in svetovni prvak v srcu ljudi
V Sloveniji so se po zmagi razvnela praznovanja — od Ljubljane do Kranja in njegove domače Komende. Trgi so oživeli s prenosom dirke na velikih zaslonih, balkone so krasile slovenske zastave.
Predsednica Nataša Pirc Musar je v uradni izjavi zapisala, da je Pogačar “največji ambasador vztrajnosti in veselja v slovenski zgodovini”.
Družbena omrežja so eksplodirala z objavami — ne le športnih navdušencev, temveč tudi glasbenikov, umetnikov in ljudi, ki so ga spremljali že od njegovega vzpona med profesionalce leta 2019.
Za mnoge Pogačar pomeni nekaj več kot le zmago. Predstavlja dokaz, da se veličina in prijaznost lahko dopolnjujeta — da lahko osvojiš svet brez arogance ali škandalov.
Onkraj ciljne črte: simbol generacije
Pogačarjeva zadnja zmaga dodaja novo poglavje v že osupljivo zbirko dosežkov:
- Trikratni zaporedni svetovni prvak (2023, 2024, 2025)
- Dvakratni zmagovalec Dirke po Franciji (2020, 2021)
- Večkratni zmagovalec spomenikov, med drugim Liège–Bastogne–Liège in Il Lombardia
- Olimpijski prvak v cestni dirki
A bolj kot številke njegovo zapuščino določa slog — agresiven, a eleganten; taktičen, a spontan.
“Ne načrtujem vsega,” je dejal. “Kolesarstvo je kot glasba. Včasih moraš le začutiti ritem in improvizirati.”
Primerjava z glasbo je na mestu. Gledati Pogačarja na delu je kot poslušati simfonijo — tempo se dviga, napetost raste, in zaključek pride s popolno harmonijo.
Kaj sledi?
Ko so ga vprašali o prihodnosti, je ostal skromen:
“Morda si bom vzel kratek odmor, preživel nekaj časa z družino, pojedel kakšno pico,” se je nasmejal. “Potem pa spet trening. Nova sezona pride hitreje, kot si misliš.”
Njegov trener Andrej Hauptman je nakazal, da bi Pogačar lahko ciljal na nove izzive — morda na Giro d’Italia ali celo na poskus osvojitve vseh treh Grand Tourov v zaporednih sezonah.
“Če lahko kdo to doseže, je to Tadej,” je dejal Hauptman. “Ni samo fizično izjemen — je tudi čustveno uravnotežen, mentalno bister in radoveden. Uživa v tem, da raziskuje svoje meje.”
Zapuščina, ki je že zapisana
Kolesarski zgodovinarji že težko najdejo nove pridevnike, da bi ga opisali. Primerjave z Merckxom, Hinaultom in Indurainom so postale stalnica. Toda tudi ko Pogačar vstopa v to družbo velikanov, ostaja presenetljivo preprost — šali se o svoji garderobi, zahvaljuje se mehaniku in objema navijače.
V dobi, ko šport vse bolj obvladujejo tehnologija, podatki in sponzorstva, je Tadej Pogačar v kolesarstvo vrnil tisto, kar ga dela posebno — čustva, nepredvidljivost in lepoto človeka, ki se sam bori proti svetu s svojim kolesom.
Ko je sonce zahajalo nad baskovskimi griči in je zazvenela slovenska himna, je Pogačar dvignil roke in zaprl oči. To ni bila le še ena zmaga — bila je izpoved ljubezni do športa, ki ga je oblikoval.
Prvak, ki pripada vsem
Kolesarstvo je poznalo številne šampione, a le redki so znali navdihovati s takšno toplino.
Navijači Pogačarja ne občudujejo le zaradi njegovih dosežkov — istovetijo se z njim. Njegov nasmeh, kadar gre kaj narobe, spoštljiv odnos do tekmecev in iskrena hvaležnost po vsaki zmagi ga delajo za športnika, ki presega meje svojega poklica.
Na enem izmed transparentov ob cesti je pisalo:
“On vozi za vse nas.”
In morda je prav to največja zmaga Tadeja Pogačarja — ne le mavrična majica, ne le rekordi, temveč srca milijonov ljudi, ki v njem vidijo tisto, kar bi moral šport vedno biti: strast, poštenost in veselje.
