Zlato srce Tadeja Pogačarja: Kolesarski šampion podaril celotno nagrado in sponzorske zaslužke za gradnjo 150 domov za brezdomce v Sloveniji
Avtor: Kolesarski desk | 4. oktober 2025
Pravi prvak tudi onkraj ciljne črte
V svetu, kjer pogosto prevladujejo zgodbe o slavi, bogastvu in rivalstvu, se je pojavila zgodba, ki je preglasila ves hrup in nas spomnila, kaj pomeni resnična veličina. V potezi, ki je pustila brez besed tako oboževalce kot tekmece, je Tadej Pogačar, ljubljenec slovenskega naroda in dvakratni zmagovalec Dirke po Franciji, podaril vso nagrado z UCI svetovnega prvenstva v cestnem kolesarstvu — skupaj z vsemi svojimi sponzorskimi zaslužki za leto 2025 — za izgradnjo 150 domov za brezdomce v Sloveniji.
Gre za dejanje, vredno več milijonov evrov, ki velja za eno največjih dobrodelnih potez v zgodovini profesionalnega kolesarstva. A za Pogačarja to ni bilo dejanje zaradi slave ali ugleda — šlo je za sočutje, spomin in ponižnost, ki označujejo pravega junaka.
»Njihovo bolečino sem videl že kot otrok in nihče si ne zasluži življenja na ulici,« je čustveno dejal Pogačar na tiskovni konferenci v Ljubljani. »Kolesarstvo mi je dalo vse, kar imam danes — a nikoli nisem pozabil ljudi, ki nimajo ničesar.«
Njegove besede so bile preproste, a njihov pomen globok.
Življenje, zaznamovano s sočutjem
Vzpon Tadeja Pogačarja do svetovne slave je bil nar naravnost meteorski. Iz skromnega fanta iz Komende je postal eden najbolj spoštovanih kolesarjev na svetu — s kombinacijo talenta, trdega dela in pristne skromnosti.
A za pokali in bučnimi množicami stoji mladenič, ki nikoli ni izgubil stika s svojimi koreninami. Prijatelji in družina že dolgo poudarjajo njegovo empatijo in velikodušnost — lastnosti, ki sta mu jih privzgojila starša, ko sta ga učila, da je dobrota več vredna od bogastva.
Po besedah bližnjih je Pogačar že več let tiho podpiral lokalne dobrodelne organizacije. Vendar pa njegova odločitev, da financira gradnjo domov za brezdomce, pomeni novo poglavje v njegovem humanitarnem poslanstvu.
»To ni bila impulzivna odločitev,« je povedala Maja Novak, predstavnica Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. »Tadej se z nami pogovarja že mesece o trajnostnih rešitvah za stanovanjsko stisko. Kar je izjemno, je to, da sprva sploh ni želel, da bi javnost izvedela zanj — želel je ostati anonimen.«
A novica se je razširila, in v hipu je celotna kolesarska skupnost začela slaviti Pogačarja — ne le kot športnika, temveč kot simbol človečnosti.
Gradnja upanja: 150 domov za boljši jutri
Projekt, poimenovan »Dom upanja«, bo obsegal gradnjo 150 okolju prijaznih domov v več slovenskih mestih, med drugim v Ljubljani, Mariboru, Celju in Kopru.
Vsaka hiša bo zgrajena iz trajnostnih materialov in opremljena s sončnimi paneli, kar sledi Pogačarjevi znani zavezanosti varovanju okolja. Poleg tega projekt vključuje programe poklicnega usposabljanja in družbene reintegracije, da bi novim prebivalcem omogočili ponovno samostojnost.
Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar je njegovo odločitev označila kot »prelomni trenutek v družbeni zavesti naše države.«
»Tadej je pokazal, da pravi ponos naroda ne izhaja iz medalj, ampak iz sočutja. Predstavlja najboljše, kar Slovenija premore.«
Gradnja se bo začela v začetku leta 2026, prva faza domov pa naj bi bila dokončana še istega leta. Projekt bo vodila Stanovanjska fundacija RS v sodelovanju z več nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s problematiko brezdomstva in socialne vključenosti.
Od zmagovalnega odra k ljudem
Za mnoge Pogačarjeva poteza pomeni prelomnico v razumevanju, kaj pomeni družbena odgovornost športnikov.
Njegova zmaga na svetovnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu 2025 v Kigaliju je že sama po sebi vzbudila pozornost. A le redki so pričakovali, da bo nagrado — ocenjena je na približno 500.000 evrov, skupaj s sponzorskimi bonusi, ki presegajo 2,5 milijona evrov — popolnoma namenil dobrodelnosti.
Družbena omrežja so eksplodirala od navdušenja in občudovanja.
Na platformi X (nekdanji Twitter) je nek oboževalec zapisal:
»Pogačar ni le zmagal v dirki — zmagal je v človečnosti. Pravi velikan.«
Drugi pa je dodal:
»Dokazal je, da prvak ni tisti, ki največ odnese domov, ampak tisti, ki največ vrne.«
Tudi številni kolesarski kolegi, med njimi Chris Froome in Remco Evenepoel, so mu izrazili spoštovanje. Froome je zapisal: »Tadej je naredil nekaj, kar je večje od katerekoli dirke. Prava klasa.«
Humanitarni duh, ki presega šport
To ni prvič, da je Pogačar pokazal svojo dobrodelnost. Leta 2023 je po katastrofalnih poplavah v Sloveniji na dražbi prodal svoj rumeni dres z Dirke po Franciji in s tem zbral 250.000 evrov — znesek, ki ga je nato osebno podvojil.
A tokratni projekt presega vse prejšnje.
Po besedah Urške Žigart, njegove dolgoletne partnerke in prav tako profesionalne kolesarke, se je odločitev porodila po obisku zavetišča za brezdomce v Ljubljani.
»Bil je globoko ganjen,« je povedala Žigartova. »Ure je preživel v pogovoru z ljudmi, poslušal njihove zgodbe. Ko sva odšla, mi je rekel: ‘Moram nekaj narediti. Nekaj resničnega.’ Tako se je rodila ideja.«
Žigartova bo tudi sama sodelovala pri projektu Dom upanja, kjer bo skrbela za izobraževalne in dobrobitne programe za nove prebivalce.
Odmevi po svetu
Mednarodni mediji so Pogačarjevo gesto označili za »mejnik v dobrodelnosti športnikov.«
BBC jo je opisal kot »eno največjih humanitarnih dejanj v zgodovini profesionalnega kolesarstva,« medtem ko je Le Monde zapisal, da je Pogačar »junak, ki poganja pedale ne le za slavo, temveč za človečnost.«
V kolesarskih krogih se vse bolj govori o tem, da bi Pogačarjev zgled lahko spodbudil druge športnike k podobnim dejanjem.
»V času, ko šport pogosto zasenčijo komercialni interesi, nas Tadejeva odločitev spominja, da so športniki lahko resnične sile družbenih sprememb,« je dejal Gianni Bugno, nekdanji svetovni prvak in predsednik združenja profesionalnih kolesarjev. »Spremenil je pomen besede zmaga.«
Moč vračanja družbi
Za Pogačarja pa dejanje ni bilo namenjeno slavi. Gre za obljubo, ki jo je dal sam sebi kot otrok — fantu, ki je vozil kolo po mirnih ulicah Komende in videl ljudi, ki so se borili za preživetje.
»Spomnim se, kako sem hodil domov iz šole in videl ljudi, ki so spali v parku,« je dejal v svoji izjavi. »Že takrat sem si rekel — to ni pravično. Če bom kdaj imel priložnost pomagati, bom pomagal.«
Danes, pri komaj 27 letih, je to obljubo izpolnil — in postavil nov svetovni standard sočutja v športu.
Dediščina onkraj medalj
Kolesarski zgodovinarji bodo morda nekoč razpravljali o Pogačarjevih rekordih, zmagah in epskih dvobojih z najboljšimi tekmeci. A kar bo trajalo dlje kot katera koli dirka, je njegova človečnost.
Kajti, kot je dokazal Pogačar, prava veličina se ne meri v sekundah ali pokalih, temveč v življenjih, ki jih spremenimo, in v upanju, ki ga podarimo.
Njegova pobuda bo stotinam Slovencev prinesla več kot le streho nad glavo — dala jim bo dostojanstvo, stabilnost in novo priložnost za življenje.
»Ulice niso bile nikoli mišljene kot dom,« je tiho zaključil Pogačar. »Če lahko to spremenim vsaj za enega človeka, potem vse moje zmage dobijo pravi pomen.«
In tako je svet uzrl Tadeja Pogačarja — ne le kot kolesarskega šampiona, temveč kot šampiona človeškega srca.
Epilog: Junak našega časa
Medtem ko se priprave na gradnjo že začenjajo, Slovenija praznuje enega svojih največjih sinov — ne le zaradi medalj, temveč zaradi src, ki jih je ogrel.
Od gorskih cest Dirke po Franciji do tišjih ulic Ljubljane Pogačarjeva zgodba presega šport. Je zgodba o empatiji, hvaležnosti in veri, da si vsak človek zasluži dom.
